Bela krajina ni le geografski pojem; je stanje duha. Ko se popotnik spusti čez obronke Gorjancev ali se prebije skozi mogočne gozdove Kočevskega roga, se pred njim odpre svet, ki deluje kot naravna amfiteatralna kulisa. To je dežela belih brez, steljnikov in orlove praproti, ki v jeseni zažari v zlatih odtenkih.
Ime je dobila po beli barvi lana, iz katerega so domačini stoletja tkali svoje narodne noše, in po svetlem lubju brez, ki so zaščitni znak te pokrajine. Tu reka Kolpa in njena skrivnostna sestra Lahinja rišeta meandre skozi kraški svet, ljudje pa s ponosom ohranjajo tradicijo, ki je drugje že zdavnaj utonila v pozabo. Pozabiti ne smemo niti na črno človeško ribico, svetovno rariteto, ki domuje v neposredni bližini Črnomlja in priča o neokrnjenosti tukajšnjega podzemlja.
Ljudje v teh krajih so znani po svoji izjemni odprtosti. Zaradi zgodovinske odrezanosti od osrednje Slovenije – ločnice, ki so jo dolga stoletja predstavljali mogočni Gorjanci – se je tu razvilo močno lokalno narečje in nezlomljiv občutek za skupnost. Duh tukajšnjih ljudi je iskren, pesem je vedno blizu ustnic, miza pa nikoli prazna.
Južno od Črnomlja, kjer se gričevje začne počasi spuščati proti Krajinskemu parku Lahinja, leži Krajevna skupnost Butoraj. Sestavljajo jo tri vasi, od katerih ima vsaka svoj značaj, a skupaj dihajo kot eno.
V vasi, kot je Butoraj, boste težko šli mimo hiše, ne da bi vas kdo toplo pozdravil ali vas povabil na "kupico Belokranjca". To vabilo ni le vljudnostna fraza, temveč pristen izraz elokranjskega gostoljubja. Obvezen spremljevalec takšnega srečanja je sveže pečena belokranjska pogača. Pogača je simbol skupnosti – ne reže se z nožem, ampak se lomi z rokami, kar ponazarja delitev dobrega med prijatelje in popotnike.
Butoraj je razdeljen na Gornji in Dolnji in je srce istoimene skupnosti. Gornji Butoraj s svojo strnjeno lego ponuja zavetje, medtem ko se Dolnji odpira proti poljem. Arheološke najdbe grobišč iz bronaste in antične dobe v neposredni bližini dokazujejo, da so ljudje že pred tisočletji prepoznali to lokacijo kot varno in rodno. Na razglednem griču jugovzhodno nad Butorajem stoji cerkev sv. Marka. Je več kot le sakralni objekt; je ključen orientir za celotno Črnomaljsko polje. Prvič je omenjena leta 1526 in je v 18. stoletju dobila svojo baročno podobo. Njen zvonik bdi nad krajino in služi kot duhovno središče treh vasi. Vsako leto ob godu sv. Marka cerkev postane stičišče domačinov, ki se tu zberejo ne le zaradi vere, temveč zaradi tradicije, ki jih trdno povezuje s predniki.
Poseben pečat vasi dajeta dva stara mlina na reki Lahinji. Čeprav so časi, ko sta mela žito za celo okolico mimo, sta mlina še vedno nemi priči preteklosti in iznajdljivosti domačinov, ki so znali izkoristiti moč počasne, a vztrajne reke.
V vasi bije močno srce druženja. Prostovoljno gasilsko društvo Butoraj ni le operativna enota, ampak steber vasi. Gasilski dom, ki so ga domačini zgradili in vzdržujejo z lastnim delom, gosti vse pomembne dogodke. Poleg gasilcev je izjemno aktivno tudi Športno društvo Butoraj, ki skrbi za športni duh, rekreacijo in druženja v Športni dvorani in na lokalnem igrišču, kjer se generacije povezujejo ob nogometu in drugih igrah. Ena najlepših posebnosti Butoraja je ohranjanje pustnih običajev, za kar skrbi Pustno društvo Butoraj. Pust v teh krajih ni le maškarada, ampak globoko zakoreninjena tradicija preganjanja zime. Domači pustarji s svojim obhodom od hiše do hiše prinašajo smeh, dobro voljo in blagoslov za dobro letino. V vasi se takrat čuti prava moč skupnosti, ko se ob zvokih harmonike in tradicionalnih maskah povežejo vsi prebivalci. Vse skupaj v celoto povezuje Krajevna skupnost Butoraj.
Spust proti Veliki Lahinji nas pripelje v svet vode in megle. Vas leži ob robu Krajinskega parka Lahinja, na območju, kjer reka tvori svoje prve zanke. To je kraj za tiste, ki cenijo mir in biodiverziteto. Nad Veliko Lahinjo se razprostirajo Sadeža. To niso le vinogradi, to je prostor sprostitve in ponosa. Južne lege in ugodna mikroklima omogočajo rast vinske trte, iz katere domačini stisnejo najboljše kapljice. Čeprav Bela krajina slovi po svoji črnini, je na tem območju doma vrhunski belokranjec – suho belo vino, ki se s svojo svežino odlično poda k lokalni hrani. Zidanice v Sadežih so majhni hrami kulture, kjer se ob trgatvah sliši pesem in kjer se ob "kupici" kujejo načrti za prihodnost skupnosti.
Zorenci so manjše, a izjemno gostoljubno naselje. Danes so prepoznavni predvsem po turistični kmetiji, ki v vas privablja ljubitelje pristne domače hrane. To je kraj, kjer lahko okusite belokranjsko povitico in začutite utrip kmetije, ki se ni uklonila modernemu tempu. Območje KS Butoraj je prepredeno s kraškimi pojavi. V bližini Velike Lahinje lahko najdete številne manjše izvire in estavele, kar celotnemu območju daje pridih skrivnostnosti. To prepletanje vode in kamna je skozi tisočletja oblikovalo ne le pokrajino, ampak tudi značaj ljudi – trden kot kamen in prilagodljiv kot voda.
KS Butoraj s svojimi vasmi Butoraj, Velika Lahinja in Zorenci predstavlja esenco Bele krajine. Je kraj, kjer se preteklost mlinov sreča z aktivno sedanjostjo društev in kjer se ob pogledu s sv. Marka zdi, da je svet spet v ravnovesju. Če iščete prostor, kjer boste začutili toplino človeka, slišali narečje, ki diši po zgodovini, in nazdravili s kupico belokranjca, so ti griči nad Lahinjo prava izbira.